Božič nosi globok in bolj prikrit pomen, ki ni lahko dostopen vsakomur brez določenih notranjih, duhovnih spoznanj. Lahko razumemo zgodbo o rojstvu božjega deteta na večplasten način, podobno kot številne druge zgodbe iz Svetega pisma. Od našega duhovnega znanja je odvisno, kako tehtna oziroma kako globoka sporočila iz njega razberemo.
Simbolika Jezusovega rojstva
V Betlehemu se rodi otrok, ki ga verniki vidijo kot božjega sina, medtem ko mnogi ateistično vzgojeni sodobni ljudje menijo, da zgodba z njimi in današnjim časom nima povezave. Za njih je to le pravljica za verne. Toda za verujoče ima ta pravljica globok pomen. V rojenem detetu prepoznajo človeka, v katerem se utelesi božji duh in prinaša človeštvu neprecenljive informacije o nas samih.
Božič oživi spomin na kozmični dogodek, ki se zgodi pred več kot dvema tisočletjema, ko se kozmični Kristus znova utelesi v človeku. To se zgodi večkrat prej – utelesi se v Krišni, Budi, Quetzalcoatlu in drugih učiteljih človeštva. Ko se entiteta najvišjega kozmičnega bitja poveže z materijo v telesu Jezusa iz Nazareta, prenaša človeštvu sporočila, tako pomembna, da iz njih nastanejo nove religije.
Jezus doživi osebnostno dramo, preide vse duhovne preizkušnje (iniciacije), preseže svoj lažni jaz – ego in doseže razsvetlitev. Njegova zgodba postane neprecenljiv nauk in zgled vsemu človeštvu. Ta nauk pokaže, da človek preživi fizično smrt in živi tudi onkraj nje, ko se v ljubezni do Očeta zave svoje neločljive povezanosti z njim.
Le tisti, ki so sposobni preseči svoj ozki, na materialnost omejeni pogled na stvarnost, lahko razumejo to informacijo. Najgloblji pomen božiča razumemo, ko ob globokem zavedanju svoje duhovne narave, dobro poučeni o ustroju stvarstva in človeka, spoznamo, da Jezusova zgodba govori o procesu, ki bi se moral zgoditi v vsakem od nas.
Ko se enkrat zavedamo, da je dejanska moč človeka odraz moči njegovega duha in da ima ta fantastičen potencial, postane ta vedno bolj predmet našega zanimanja in raziskovanj. Tedaj se prebudimo kot duhovno bitje, z zelo medlo predstavo o našem resničnem bistvu. Ugotovimo, da je urejenost našega sveta in vse kreacije rezultat duhovnih zakonov, ki jih je lahko postavila le nepojmljivo močna in modra, abstraktna entiteta, ki je hkrati izvor vsega bivajočega in ustvarjenega.
Nekoliko manj abstrakten izraz te entitete je kozmično bitje, imenovano Kristus (v kabali Hokmah, v hinduizmu bog Višnu), sila stvarstva, ki daje življenje vsemu, kar biva. Spoznamo, da izhajamo iz te entitete in smo neločljivo povezani z njo. Rodi se želja, da bi se ji povsem približali in jo spoznali, saj to prinaša največji mir, užitek in blaženost, ki si jih lahko predstavljamo.
Krščanska doktrina uči, da je možno priti k Bogu le preko Kristusa, božjega sina. Vendar ta Kristus ni neka zunanja oseba, ampak notranja sila, ki jo naposled prepoznamo in se ji predamo, ko zlomimo okove nevednosti, sebičnosti in strahov. Obuditi Kristusa v sebi pomeni prepoznati se kot otrok Očeta, ki je tvorec celotnega stvarstva. Takrat postanemo vredni »božjega kraljestva«, področja najvišje blaženosti, sreče in blagostanja.
Predati se stvarniški sili v nas ni tako preprosto kot predati se človeku, ki ga imenujejo odrešitelj človeštva. Ko se v Jezusu utelesi stvarniška kozmična sila, se naša predaja močno olajša, saj se lahko zdaj predamo konkretnemu človeku – Jezusu Kristusu kot utelešenju božanskih potencialov, ljubezni in modrosti.
Od kod izvira božični praznik in kakšen je njegov pravi pomen?
V zimskem času praznujejo zimski sončni obrat, 21. decembra, kot največji praznik. Od poletnega sončnega obrata, 21. junija, se Sonce vsak dan premika bolj proti jugu, ustvarja videz padanja in izgublja na moči. Po jesenskem enakonočju, 23. septembra, postajajo noči vse daljše in Sonce vedno hitreje »umira«. Ta pojav se nadaljuje do zimskega solsticija, ko Sonce začne navidezno mirovati in se ne premika več proti jugu. Beseda solsticij (sončni obrat) prihaja iz latinščine in pomeni »sonce stoji pri miru«.
25. decembra se zgodi ključni pojav, ko se Sonce začne ponovno »premikati« nazaj proti severu. Starodavne civilizacije so to razumele kot ponovno rojstvo boga Sonca, v krščanstvu pa kot Jezusovo rojstvo. Tako Jezus kot drugi odrešeniki pred njim so tesno povezani z »gibanjem« Sonca. V treh dneh »mirovanja« v decembru Sonce zaide tik pod ozvezdjem Južnega križa, kar vodi do verovanja, da je bog Sonca umrl na križu, miroval tri dni in nato ponovno vstal. Pomembno je razumeti, da so antične kulture pomladno enakonočje videle kot končno zmago svetlobe nad temo, dobrega nad zlim. Zato se Kristusovo vstajenje umesti v pomladni čas, enako velja tudi za njegove predhodnike.
Ta dan so slavili v mnogih starih civilizacijah
Egipčani praznujejo ponovno rojstvo Sonca kot odraz dvanajstih delov koledarja za 12 dni. Uporabljajo palmino listje z dvanajstimi režnji kot okras, ki simbolizira koledar, pri čemer vsak mesec odtrgajo en reženj.
V Babilonu dvanajstdnevni festival časti zmago boga Marduka nad pošastmi teme.
Stari Germani in Kelti prav tako praznujejo zimski sončni obrat. Častijo prebujenje narave in potrditev nadaljevanja življenja.
Danes, v različnih kulturah in religijah, prazniki sovpadajo z zimskim obratom. Chumash, indijansko pleme na severu Kalifornije, obhaja praznik z imenom Kaqunup’mawa. Ta dan, med 21. in 25. decembrom, posvečajo rojstvu boga Sonca. Ime Kaqunup’mawa pomeni sijaj novorojenega otroka, ki je novorojeno Sonce. 24. decembra začne Sonce s svojim »obujenim« gibanjem, kar naznanja novo leto – nov letni čas.
V Iranu praznujejo Yalda, praznik, ki izvira iz časov Mitraizma, kultu boga Sonca Mitro – boga svetlobe in resnice. V jutru najdaljše noči v letu se Mitra rodi svoji materi – brezmadežni devici Anahiti.
Na Kitajskem obhajajo Dong Zhi (prihod zime). Pred 2500 leti so Kitajci določali zimski solsticij z opazovanjem gibanja Sonca – s pomočjo sončne ure. Kitajsko verovanje temelji na ideji Yina in Yanga. Yin predstavlja žensko in temne lastnosti vesolja, yang pa moškost in ognjene lastnosti. Te dve energiji morata biti vedno uravnoteženi. Ko se energija na eni strani poveča, mora priti do preobrata, ki da pomen tudi drugi strani. Med zimskim obratom je na severni polobli najkrajši dan in posledično najdaljša noč. Z naslednjim dnem postajajo dnevi daljši, kar je starodavnim Kitajcem pomenilo obujanje yang energije, zato so ta pojav praznovali.
Megalitske skulpture, kot so Stonehenge, Newgrange v Irski ter Maeshowe na otoku Orkney na Škotskem, pričajo o pomenu teh naravnih pojavov pri naših davnih prednikih. Vse so zgrajene tako, da častijo letne sončeve obrate. Na primer, v Stonehengu, sončni žarki v času letnega in zimskega sončevega obrata padajo naravnost na oltarni kamen. Megalitske civilizacije so spoznale, da Sonce daje impulz Zemlji. Na obrednih praznovanjih v času solsticijev se napolnijo s sončevo energijo za čas do naslednjega praznika.
Zanimivo je, da so bile vse stare religije povezane z naravnimi pojavi, ne glede na to, kako so si jih razlagale in predstavljale. Prav pri krščanski religiji pa opazimo odmik od naravnega pojmovanja.
Rimski imperij, ki je segal do bližnjega vzhoda v času nastanka krščanstva, se je počutil ogroženega pred vse večjim gibanjem kristjanov. Grozilo je, da bo krščanstvo razbilo zgradbo rimskega cesarstva. Cesar Konstantin, sledil je principu »pridruži in vladaj«, je imperij spremenil iz poganske države v krščansko. Držal se je načela: En cesar, torej naj bo tudi en Bog. Njegovi nasledniki so nadaljevali njegovo delo in krščanstvo je pridobivalo na veljavi. Z verskim odlokom leta 380 je cesar Teodozij povzdignil krščanstvo v državno vero, leta 391 pa je bila poganska vera prepovedana. S tem se je prepletanje cerkve in države, krščanstva z rimsko državo, doseglo vrhunec. Krščanstvo je postalo vera, ki podpira državo, medtem ko vladar utrjuje položaj vere v državi, saj sta njena moč in učinkovitost pomemben dejavnik politične stabilnosti.
Krščanstvo se je tako preoblikovalo v vero v službi države. Rimljani in svečeniki so rojstva solarnih božanstev (Horusa, Krišne, Mitre, Atisa …) elegantno preobrazili v krščanski praznik in pri tem načrtno zatrli starodavna verovanja. Vendar pa, tudi če vzglavnik preoblečemo z novo preobleko, v svojem bistvu ostaja še vedno vzglavnik.
Rimsko cesarstvo se je »skrčilo« na Vatikan, vendar so bogastvo in razkošje ostali. Katoliška cerkev je še dandanes del poglavitnih političnih in gospodarskih stebrov v mnogih evropskih državah. Kljub stalnim aferam, v katerih se pojavljajo tudi najvišji člani posvečenih te organizacije, uspevajo zadržati svojo moč in vpliv. Njihova moč leži v zakoreninjenem verovanju, da
je vse izven nas, da je Bog sodnik, ki vse vidi in vse oprosti, tudi grehe nad otroki. Z znanjem in vedenjem, pridobljenim od starih civilizacij, ki ga skrbno skrivajo in prikrivajo, manipulirajo z ljudmi in jih držijo v zaporu duhovnega suženjstva. Toda časi se spreminjajo in ljudje vse bolj dojemamo, da za razgovor z bogom ni potrebno plačilo in da ne potrebujemo posrednika. S svojo razkošno pojavo in razkošnim načinom življenja nam vzbujajo željo po potrošniškem načinu življenja, čeprav iz njihovih ust prihajajo besede skromnosti.
Vse več je ljudi, ki spoznavajo, da se tempelj nahaja v nas samih. Mi smo tisti, ki moramo prevzeti odgovornost za svoja dejanja, kot člani skupnosti in kot posamezniki. Samospoznanje in notranja rast postajata ključna za osvoboditev iz duhovnega suženjstva. Ljudje se vse bolj zavedajo svoje moči in sposobnosti za spremembe, ki ne izvirajo iz zunanje avtoritete, temveč iz notranje modrosti in ljubezni.