Lepi verzi za spominjsko knjigo. Preberite si obsežno zbirko najlepših verzov in misli, ki jih lahko zapišete v spominsko knjigo.
Trden kakor hrast na skali
naj bo vedno tvoj korak.
Varno hodi, ne zablodi,
naj ti srečen dan bo vsak.
Ko jutranja zarja svet prebudi,
Ko sonček na nebu se nasmeji
Počasi odpre se moje oči.
Takrat prav nič lepšega ni,
kot da ob meni počivaš tudi ti
in ko žarek sonca te prebudi
Dobro jutro tvoj lubi ti zaželi.
Ko bo mnogo let minilo
in odprla boš to knjigo,
v njej boš našla moje ime,
takrat se boš spomnila na me.
Ko kdaj ti bo zares hudo,
nasmehni se, čeprav grenko,
mogoče potem ti lažje bo.
Kadar misliš da si sam,
da ne čaka te nihče, vedi motiš se!
Kadar žalost te mori, solza pride ti v oči,
kadar vidiš le temo, vedi s tabo moje misli so!
Kdor sili radost,
da le zanj kipi,
življenje pernato, krilato umori.
Kdor pa radost poljubi v letu,
v sonca večnega živi razcvetu!
Ko naša slina začne pet,
dežnike moremo vsi odpret,
ko pa še to več ne zaleže,
bežimo vsi v šolske veže
norce spomnimo, da jih več ni,
pa smo v kleti se znašli.
ko pa slina pride nas iskat,
se v kleti znajde tam brez gat,
pa vsi pogledamo debelo,
nič ne vidi se da bi kaj dol viselo.
ker v kleti je bilo temno,
se pleša svetla je močno.
ko zunaj tema se spusti,
ste slina, naše sonce vi.
Če se ne boste nehali sliniti,
bomo pobrali vse stvari,
in v drugo šolo vsi odšli!
Deček samemu sebi napoti,
sam kakor kamen ob poti,
pozabljen tako od vseh živih,
kot od neba in angelov dobrotljivih,
je pred usodo zlo in nemilo
bežal v pustoto in srečal vilo.
Vila s čarno besedo in s smehom
milih oblin in z brezgrešnim
grehov ga je s kretnjo preprosto
in nezaigrano dvignila k sebi v prvo pijanost.
Položila mu je ljubezen za vzglavje
in on je prestopil v novo poglavje.
Tako se je v novi blesteči slepoti
obrekel stari veri in svoji samoti
in zdaj stopa pod kupolo nebeško
kot fant in nič več po deško.
Kadar vstaja sonce, prebuja se nov dan,
ko nekdo te ljubi, odpira svojo dlan.
In ko človek išče radost, srečo, mir srca,
je samo ljubezen, ki lahko osreči ga.
O, daj Gospod, ljubezni polno mi srce,
glej, zaman je drugo vse.
Rad bi ponesel jo v življenje vsem ljudem,
z njo odpira mi srce.
Kakor jutra rosa, ki ob soncu več je ni,
kakor vrt pomladni na novo oživi,
človek se spreminja, ko ljubezen v njem živi,
mrak postaja sonce, v njem veselje prebudi.
Ti si moje sonce, ki zame žari.
Ti si vsa toplina, ki v meni živi.
Plamen si ognjišča, ki se z menoj igra,
človek si svetišča, ki se ne preda.
V vrsti stoji mnogo ljudi, baje tam nekdo srečo deli,
se rinejo v gnečo, po tisto malo srečo,
a jaz srečo že mam, ker tebe poznam!
Tvoj objem je poln ljubezni, poln zaupanja in strasti,
zato si želim v tvojem objemu ostati do konca svojih dni.
Toliko je lepih stvari, pa ne veš zanje.
Toliko lepih trenutkov, pa so le sanje.
Toliko lepih dni, pa odide kdo ve kam…
Toliko je na svetu ljudi, a nihče ni kot ti!
Usluga prijatelja še ne naredi
in kdor udari, sovražnik še ni.
Resnično namero pa človek spozna,
ko vidi, kaj se skriva v globini srca.
V sanjah sva eno, le jaz in ti in najlepše je to,
da v sanjah nihče, naju ločil ne bo.
Ti si zvezdica, ki nebo razsvetljuješ.
Še angeli te čuvajo, da ne ugasneš!
Zato te prosim, da nikoli ne padeš z neba,
ker obstaja nekdo ki potrebuje tvoj sijaj!
V sanje se ti potiho prikradem,
jezero poljubov ti ukradem,
nato pa kot angel potiho zbežim,
potiho, da te ne zbudim!
V svoje naročje me skrij, ko hočem se vdati, da zmogla bom stati.
Ti si sončni žarek, ki greje mi srce,
si kapljica vode, ki odžeja me,
si zrak, ki diham ga ves čas,
si solza, ki poljubi mi obraz.
V srcu me je bolelo in srce je trpelo.
Dokler mi rekel ne boš, jaz te ljubim.
Prosim samo to, da me ljubiš močno.
En stavek želim, tri besede.
Rada te imam in ljubim te.
A zakaj ti to pravim če ti me ne.
Ti, edini zame si.
Ljubila te bom, jezna že nebom
Obljubim ti, boli, a vseeno čakala bom
in potrpela, da te bom imela.
Tri rože so cvetele, a prekmalu so ovenele.
Ena še ostala je, ki kliče te: “Ne pozabi me!”.
V tihi noči ko se prebudiš, spomni se tistega ki si ga želiš!
Hodil sem po zemlji naši, srečal dobre sem ljudi.
Skromni, majhni a pošteni – to smo mi.
Že stoletja tu živimo, se z viharji bijemo.
Bratje, sestre ne pustimo, da zginemo.
Samo milijon nas še živi na svoji zemljici.
Samo milijon nas dobro ve, da dobri smo ljudje.
Majhen narod vedno kriv je, kdor je majhen je vedno kriv.
Če si majhen, bodi srečen, da si živ.
Bratje, sestre, zdaj stisnimo dlani.
Dokažimo, da veliki smo mi.
Samo milijon nas še živi.
Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Pa kaj zato,
če svet ni raven!
Pač bo, kar bo
in nekaj zraven.
Za sina, Zapisi (1972)
Mama je angel sama,
pa angela ne potrebuje.
Njej je naloga dana,
da druge varuje.
Angel za mame, Angeli (2012)
Vsak človek je zase svet
čuden, svetál in lep
kot zvezda na nebu …
Vsak tiho zori,
počasi in z leti,
a kamor že greš, vse poti
je treba na novo začeti.
Pesem o zvezdah, Pesmi štirih (1953)
… Živeti.
Zmeraj do kraja.
Preživeti.
Začeti skraja.
Za sina, Zapisi (1972)
Živeti in preživeti kakor jeder brstič,
ki mora zoreti za vse in za nič.
Ni glavno uspeti. Bolj slavno je ravno živeti
in biti uporabna kov v verigi rodov.
(Tone Pavček)
Da sem ti pesem vsaj kot petje ptic,
bi pela kakor ponorel vihar;
da sem ti lučka vsaj kot soj kresnic,
svetila bi in žgala kot požar.
Pa sem godalo zbito in brez strun,
ogorek, ki je vržen bil v tolmun.
(Mila Kačič)
Ko nekoga izgubiš, ko odnese del tebe,
šele takrat spoznaš, da ga imaš raje kot sebe.
Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad.
Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad!
(Tone Pavček)
Najsrečnejši tisti so ljudje,
ki spoznali so resnico večno,
da življenje nepopolno je,
da ga sami naredimo srečno.
Naj življenje ti bo jasno, kakor zarja vrh planin,
a v tvojem srcu, naj ostane name lep spomin.
Mnogo sreče in veselja, brez bridkosti in trpljenja,
da poln boš radosti, v tej lepi mladosti!
Naj ljubezen se razcvete,
naj tvoj pogum se okrepi,
naj problem se vsak razplete,
naj zvezda sreče ti žari!
Ljubezen in zdravje
sta bisera dva,
ki ju je mati položila oba,
ko zagledal si luč sveta!
A to je treba negovati,
da ne oveni in verjemi mi,
do konca življenja boš srečen ti.
Mož je lahko revež brez vsega
a, če ima kaj znanja in pameti,
pa zraven še prijatelja dobrega,
bo dosegel, kar zamisli si.
Le enkrat se rodiš,
le enkrat živiš,
le enkrat ljubiš,
a večkrat trpiš,
zato ne obupaj,
v lepše dni upaj,
saj ko mine temna noč,
pride spet nov dan cvetoč!
Na bodočnost glej kot na čas uživanja,
čas ustvarjanja, čas lepote bivanja,
čas prijateljstva, ljubezni, razumevanja,
čas nenehnega učenja, dozorevanja
in predvsem čas zase in svoje bližnje.
Ko pomlad se prebudi, trava spet se veseli.
Ko rože zacveto, vse je spet lepo.
Ptički spet pojo, ker pomlad je tu.
Koliko lepega je za nas
na tem svetu, če le imamo oči,
da to opazimo in srce,
da to vzljubimo in roko, da to stisnemo k sebi!
Ko oči zatisneš in zaspiš,
odletiš v sanje padeš vanje,
kot v ocean, poln lepih in čarobnih trenutkov,
neverjetnih občutkov.
Ko se ena vrata sreče zapro,
se druga odprejo,
toda pogosto tako dolgo zremo,
v tista zaprta,
da ne opazimo tistih,
ki so se nam odprla!
Ko segaš po zvezdicah z neba,
ne pozabi uloviti utrinkov preden padejo na tla.
Če kdo te vpraša kako ujeti sanje,
odgovor je preprost: samo verjeti moraš vanje.
Ležati s tabo skupaj pod stropom,
na katerem se lesketajo odbliski vode je lepo.
Dremati v temi, ki diši po rožah je lepo.
Toda najlepše od vsega je dež
ki bobna, buči, dere po žlebu
in midva topla in suha na varnem skupaj,
v objemu drug drugega.
Lepe so zvezde
sredi temne noči,
a še lepše so
tvoje rjave oči!
Naj čas nikoli ne mineva tako hitro,
da ne bi zastali in pomislili na drage prijatelje,
se nasmehnili, spomnili, in občutili
lepoto tega, da imamo drug drugega.
Lep je pogled na galeba, ki na pečini mirno sedi,
še lepši je pogled na morje, ki nemirno valovi,
a ni lepšega kot poslati lupčeka taki osebi kot si ti.
Ko odhajal boš, ne poslavljaj se,
vedela bom, zadnjič je,
prosim ne joči za menoj,
ker sem dovolj jaz prejokala za teboj!
Ko okno zapiram, v daljavo se oziram
pa prideš mi na misel ti,
ki daleč stran od mene si.
Ko srčna rana se zapira
in razum nova pota si utira,
takrat sreča se rojeva.
Naj odpade zadnji oveneli cvet,
spet rodi naj se poet.
Prijateljstvo vsako naj ljubezen nesrečno zastre,
srce ponovno se odpre
a nikogar več brezmejno ne podpre,
saj trpljenje čaka in pričakuje,
da smrtne žeblje poslednjič v srce mi zakuje.
Lepa ptička priletela,
tole pismo mi je vzela,
in ga nesla v tisti kraj,
kjer prebivaš ti sedaj.
Veter piha in odnaša zlato sonce ki gori,
naj vzame še trpljenje ljudi, ki v njih gori.
Vrtnica na vrtu stoji, v jutranji rosi, na njej se kapljica blešči,
ko jo pogledam se mi zazdi, kot da zazrl bi se v tvoje oči.
Vsak dan je nov čas za sanje,
za male in velike želje,
za smeh in radost, za veselje,
vsak dan pot naprej nas pelje.
Verzi so moje življenje, luč in trpljenje,
v njih vse povem kar mislim in kar ne smem,
so nekaj kar je trdo prijateljstvo, saj nikoli te ne izdajo.
Vse mineva, vse se spremeni,
le ljubezen ostane ona za vedno živi.
V spominsko knjigo jaz ki te najrajši imam rišem ti na zadnjo stran
če te kdo še rajši ima riše naj naprej če zna!
Veselje in zdravje sta bisera dva,
naj ti v življenju sledita oba!
Zakaj živimo, če ne zato, da smo srečni.
Zakaj sanjamo, če ne zato, da uspevamo.
Zakaj ljubimo, če ne zato, da smo ljubljeni.
Zakaj imamo prijatelje, če ne zato, da smo z njimi.
Življenje ni problem, ki ga je treba rešiti,
ne vprašanje, na katerega je treba odgovoriti.
Življenje je skrivnost, ki jo je treba opazovati,
se ji čuditi in okušati.
Zlomil si me priznam, a grem naprej,
sama v vsak nov dan, močnejša sem kot prej!
Vrtnica je lepi cvet, ki ga ljubi celi svet.
Tudi ti ga boš ljubila, ko boš fanta poljubila!
Življenje je bel cvet, ki nam dan je ob rojstvu.
Cveti in raste z nami v ljubezni, sreči in zadovoljstvu.
Življenje v nas samih, je tihi spev sreče.
V prsih nam bije, radostno srce hrepeneče.
Življenje daš nekomu, ki ga ljubiš goreče.
In z njim užiješ ta drobcen biser zemeljske sreče.
Najlepše je, ko se nam življenje izteče.
Takrat se naš cvet obarva ognjeno rdeče.
Ko nad mestom se plazita veter in mraz.
Noč nariše čudne sence na tvoj obraz.
Tu nikoli ne ugasne, nikoli ne spi.
Mesto bo bedelo s tabo, ko se zdani.
Tako teče kadar je polmrak,
veter oblake prežene.
Tvoja pot se nikoli ne konča,
včasih je težje za oba.
Verjeti spet, da se vrneš domov.
Staro mesto s teboj v meni bo zaspalo nocoj
in ko si me spet zaželiš v meni ga zbudiš.
Kmalu konec bo poletja, počitnice se končujejo.
naj zabava vedno naša, vam napolni srca vsa.
Prihaja pomlad, čas ljubezni,
veselja, radosti in sončnih dni.
Zvončki, narcise, tulipani že cveto
in nas veselo medse vabijo.
Privoščite si pomladno veselje vsi,
saj le enkrat se živi.
Želim ti mnogo sonca v življenju in mavrične sanje na nebu,
pravljične dni v objemu ljubezni in noči polne strasti.
Ko ugasnejo praznične luči,
ko te pogrešam, ko te ljubim,
ko na svetu ni stvari, ko na svetu ni ljudi,
ko sva samo jaz in ti in topel stisk dlani.
Največji zakladi so majhni, v najbolj skritih kotih tičijo
največji zakladi so majhni, se v neskončnosti iskrijo.
Boriti se in ostati junak, ko so upi zaviti v somrak,
to je edini in izmed vseh najbolj pravi korak.
Četudi te vsak siloviti napad volje in moči
z brcami, bolečino in bojaznijo nagradi,
poskusi še enkrat…
Daj, zberi pogum, vztrajaj, upaj, bori se!